Za eno rožo
Tam nekje okoli svečnice zatli iskra globoko v prsti. Počasi se vname in naznanja, da se spet pričenja, da se krog večnega vračanja obrača, začenja se novo življenje.
Marca imajo rože poseben pomen. Marčevsko podarjene rože nosijo sporočila, spomine in opomine. Namesto koga cvetijo te rože?
Pomendran rdeč nageljček, ki v zakajeni menzi sameva na tokrat izjemoma belo pogrnjeni mizi, v zraku vonj novih frizur, parfuma in politega vina. V zraku so osemdeseta, leta, ko se je slutilo, da vsak praznik nosi v sebi tudi svoje lastno nasprotje, leta, ko so ženske svoje nageljčke protestno odnašale pred takratno skupščino. Kaj sploh praznujemo za 8. marec, so se spraševale tovarišice, delavke in žene. Kaj vse bi radi od nas?
V prvih dneh marca vzbrsti kopriva za plotom, trdoživa in odporna zel, ki ne pozebe, pravijo. Koprive so trgali navihani šolarji in šolarke in jih nastavljali na kateder strogim učiteljicam, pogosto prav tistim, ki so jih največ naučile in čigar naukov so se pozneje v življenju najpogosteje spomnili. Koprive so zdravilne in praktične zeli, ni kaj. In v prvih pomladnih dneh koprivna juha deluje prečiščevalno in zdravilno.
V pozni pomladi iz mestnega asfalta, v razpoki pločnika, ob betonski stavbi, tam, kjer se zdi, da ne more nič več zrasti, nič več vzkaliti, zacveti prezimela vrtnica. Prinaša odkrhek lepote v betonsko džunglo, najde žarke svetlobe med visokomi stenami, odstrne si svoj košček neba, v svet zrcali žarek miru v hrupu vsakdana.
Na travniku zacveti regrat, skromen in trdoživ, trpko grenkljati okus listja je prizemljen, za v solato, bi pristavila praktična branjevka. Toda rumeni cvet je ves sladko meden in dehteč, čez nekaj tednov pa se njegova puhasta lučka razseje po svetu, lahna kot dih, raztrosi semena za vse prihodnje pomladi.
V opoldanski vročini, ki lega na pokrajino, ob obcestnem znamenju na prašnem panonskem križpotju raste bela lilija in v nedolžni belini skoraj otožno motri obličje trpečega na križu. Mimoidočega zamami s svojo spokojnostjo.
Tam nad gozdno mejo, med oblaki in vršaki, poganja iz skal, cveti iz razpoke v kamnu edinstvena sinja zvončnica, ki ji ni enake na svetu. Za kakšno bolezen rase ta rož’ca?
Kaj vse pomeni en cvet? Mar en cvet lahko premakne svet? Cvet od sveta ločuje samo ena črka …“Samo en cvet … odlomi moja draga …” piše pesnik in vzpodbuja k malemu dejanju, ki bo poslalo močno sporočilo.
Kaj nam lahko pove en cvet o svetu, ki že dolgo sliši samo nabolj hrupne, najbolj bleščeče, najbolj glasne in ne opazi čudeža ene rože?
V marcu kar hrumi od velikih besed o ženskem položaju: emancipacija, opolnomočenje in upor so besede, ki nas obletavajo. Včasih postajajo neudobne in nelagodne, kot so bila neudobna prevelika podložena ramena na suknjičih iz osemdesetih let, ko so ženske prvič pretresale sporočilo tega praznika in se spraševale, če je takoimenovani “power suit” zgolj drugo ime za opravo superherojke, ki so ji na preširoka ramena preprosto naložili preveč. Preveč simbolnega in preveč vsakdanjega.
Kaj vse svet hoče od ženske?
V tem težkem, čudnem in zahtevnem minulem letu je svet hotel od žensk vse in še več. Na presečišču biološkega in družbenega so skupine žensk v zdravstveni krizi nosile najtežja bremena: kot zdravstvene delavke, učiteljice, vzgojiteljice, trgovke, matere, negovalke. Z malimi dejanji, z vsakdanjimi cvetovi svojega dela so držale svet pokonci.
Najmočnejša sporočila pogosto nosijo najbolj drobna in najbolj vsakdanja dejanja. Največje zgodbe se pišejo z drobnimi črkami.
Sleherni od nas je izzvan, da skozi življenje odgovarja na dve vprašanji o sebi: Kdo sem? in Kaj sem? Če na prvo lahko odgovoriš sam in sprejmeš kot danost, ti na drugo, ki je vprašanje o tvojem bistvu, o tem, kaj te določa, odgovarjata prav življenje in svet. Ta svet, ki ga s svojimi dejanji soustvarjamo vsak dan znova.
Velikokrat se izkaže, da sveta ne oblikujejo brezplodni boji vseh proti vsem, ki smo jim priča v današnjih časih. Svet živi iz trenutka v trenutek, iz dneva v dan, živi tisoče milijonov malih realnosti, milijarde človeških usod, ki živijo resničnost svojega rojstva, zorenja in minevanja, svojih upanj, razočaranj, zmag in porazov, bolečin in radosti. In morda resničnost ženskega bivanja veliko bolj zajame en cvet kot ves vehementni družbeni diskurz ob osmem marcu, ki bi ji na pleča oprtal vso prtljago minulih stoletij in vso odgovornost prihajajočih desetletij.
Včasih je potrebno tudi zato, da uzreš lepoto ene rože, veliko drznosti. Kdo se še danes drzne čuditi eni roži, v času, ko je potrebno kričati, klikati in deliti. V času, ko se je potrebno distancirati, obtoževati in napadati? Tudi rože so vsako leto drugačne, morda so vzcvetele iz iste korenine, vzklile iz semena lanske rože. Toda vsako leto uzrejo nekoliko drugačen svet.
Večno vračanje enakega, ki z vsako pomladjo dahne svetu novo voljo do življenja, se kljub vsemu ne vrača vsako leto povsem isto. Vsako leto se vrne prerojeno, obogateno z minljivostjo in izkušnjo minulih krogotokov; enako, ja, toda tudi drugačno. Vsako leto smo drugačni, tudi če smo isti ljudje. In šele ko se ozremo nazaj, ugotovimo, kakšni smo postali. Kakšen svet smo ustvarili.
Emancipiranost dobesedno pomeni “vzeti se v roke”. Si upamo vzeti v roke samo en cvet? Cvet, ki zrcali ves svet. Nageljček, kopriva, lilija, regrat in zvončnica. Ste simbol ali dramilo?