» … please put your scarf on.« ( J. D. Salinger)
Nekateri modni dodatki pišejo že dolgo zgodovino, denimo preprost kvadraten kos blaga. Ruta, ki si zasluži poklon in veliko začetnico.
Ni verjetno, da bi bil figov list, kot nam ga slikajo biblični prizori iz rajskega vrta, v resnici prvi oblačilni predmet naših prednikov. Morda so se sprva odevali/pokrivali, ker jih je zeblo, kasneje pa z diskurzom, povezanim s spodobnostjo, če ne že z zapovedanimi moralnimi principi. Krašenje telesa je rezultiralo v želji izstopati, biti bolj všečen in zapeljiv.
Mnogo kasneje ali pa morda niti ni preteklo toliko časa, je nastopilo sledenje modnim kánonom in duhu časa, seveda. Vsakodnevno nošenje oblačil in dodatkov pa brez udobnosti, nosljivosti in praktičnosti modnim novostim ne zagotovi trajnejše uporabnosti.
Ste vedeli, da prvi zapis uporabe rute sega v čas pred našim štetjem, natančneje 350 let, ko si je egipčanska kraljica Nefertiti odela glavo s kosom blaga iz fine volne. Moški v Rimu, v času kmalu po Kristusovem rojstvu, so si okoli vratu vezali laneno blago, imenovali so ga sudarium, za brisanje potu. Kakih dva in pol stoletja kasneje zasledimo vojščake kitajskega cesarja Čenga z rutami, ki so predstavljale določen vojaški čin. Šele v 17. stoletju je nošenje svilenih rut pomenilo pripadnost aristokraciji in višjim razredom in postalo statusni simbol.
Ruto so nosile tako ženske kot moški, preprosto iz praktičnih razlogov ali pa političnih in verskih prepričanj, pripadnosti klubom in združenjem, dostikrat le kot všečno izbiro, ki je bila »pika na i« izbranim oblačilom.
Moški so se nosili kot pavi; Beethoven je leta 1810, oblečen kot iz škatlice, vzbudil radovednost in prijateljsko naklonjenost pri avstrijski glasbenici, baronesi Malfatti. Potem je prišlo obdobje angleške kraljice Viktorije in plemstvo poslej finih svilenih rut ni nikoli več odložilo.
Zgodnje 20. stoletje je fenomen politične pripadnosti z rutami in šali v beli, zeleni in vijolični barvi pripisalo sufražetkam, med drugo svetovno vojno so se kurirji prepoznavali bo barvi majhnih rutk.
Rute so večale in manjšale, spreminjale v šale in havajske saronge; pareo, po izvoru iz Tahitija, pa danes ne manjka na nobeni plaži. Hidžab, nikab, burka in čador so rute, ki jih nosijo ženske muslimanskega sveta, hatra in yashmag pa so moškim ščitita pred puščavskim peskom in vročino. Skozi tančico dupatta pa se skrivnostno smehljajo Indijke …
Zvezda zgodbe pa je Le carré, pravokotnik, klasična ruta, brez katere si skoraj ne predstavljamo ljubiteljice rasnih konj in podeželske idile, kraljice Elizabete, ki si jo veže spredaj, v preprosti maniri zaščite pričeske pred meteorološkimi nevšečnostmi. Bolj sofisticirano so jo znale nositi Audrey Hepburn, Sophia Lauren, Jackie Onassis, Maria Callas in Brigitte Bardot, še več inovativnosti in domišljije pa so nam na ogled postavile nove generacije: tako pri smelemu načinu nošenja kot novim pristopom; tako pri izbiri materiala (alfa je še vedno kakovostna svila) kot pri potisku.
Rute so postale okno v čudovite pokrajine, dizajnerske fantazijske svetove, igro geometrije, svetlobe in senc; v zapisane besede velikih umov ali pa slehernika, ki se je spomnil pomembnega slogana za trenutno stanje v kulturi in družbi in je postal statement, ki ga nosimo, ne le izrekamo ali uokvirimo.
Svileni kvadrati Whispers of Slovenia dodajajo majhen, a lep košček k mozaiku zgodovine rut.
BESEDILO: BARBARA ŽNIDAR
FOTO: Maryl Streep, prizor iz filma: The Devil Wears Prada
