»Rasi in lubi me luba moja gartroža rumena«*
Koliko izpovedanih ljubezni, skrivnih sporočil, koliko pozornosti, veselja, skrbi in navdušenja ob cvetočih vrtnicah, koliko prišepetanih spominov in zapoznelih dialogov z domom, potem, ko je bila zasajena na žéninovem vrtu, je hranila vrtnica, spremljevalka človeka skozi različna obdobja življenja, učiteljica o lepoti, rasti, minljivosti?
Toliko, da je postala simbol, uporabljen v slovenski poeziji, slikarstvu, rekih,.., kjer nas z intuitivnim jezikom povezuje z bogatimi izkušnjami preteklih rodov, v nas prikliče globoke spomine in vzbudi naš notranji svet. Zaradi neštetih zgodb, ki so se napletle med njo in človekom skozi dolga stoletja in znanja o obeh, je postala del naše kulturne dediščine.
Pripoved o vrtnici bi lahko začeli kjerkoli: v času pradavnine, odkoder izvirajo fosili s prepoznavnimi listi njene predhodnice, šipka, iz prvih zapisov Sumercev o vrtnici izpred 5000 let, ali pa morda s pesmijo Grške pesnice Sapfo O vrtnici, v kateri je vrtnico opisala kot najlepši okras sveta, najbolj sijočo med rastlinami, oko vseh cvetlic, in odsev vse lepote, in ji dala kraljevski položaj, ki ga ima še danes. Ali pa v zgodbah s fresk iz knosoške palače na Kreti, kraja zametka evropske civilizacije.
Vrtnica ni nikoli le lepo dišala. Imela je celo vrsto dodatnih pomenov, ki so se razvijali skozi zgodovino na poti širjenja iz Perzije preko antične Grčije in Rima po Evropi in po svetu; ob skupnih pomenih se je simbolni svet bogatil z značilnostmi posameznih kulturnih okolij. Skupna točka vseh je občudovanje vrtničine lepote in simbolna povezanost z ljubeznijo ter minljivostjo.
Tudi v zapisu prve trubadurske ljubezenske balade v slovenskem jeziku ne gre brez rdeče vrtnice: »Rasi in lubi me luba moja gartroža rumena« je verz, ki je bil izobešen v predpotresni Ljubljani.
Zgodb povezanih z vrstami vrtnic, njihovi barvi, sporočilnosti …, je veliko, veselih in otožnih. V določenih obdobjih so kodirana sporočila imela pomembno vlogo: zgolj z enim samim cvetom so bila izražena najglobja čustva in skrivne želje, ki sicer ne bi našle poti do izbrane osebe. Čudoviti primeri simbolike vrtnic so na slikah razstavljenih v Narodni galeriji, in v Narodnem muzeju v Ljubljani: vrtnice so pogosto v ospredju, na primer z glasnim sporočilom “tu sem”, drugič nežno položeno na bližnji omarici, ali pa ozadju, kot simbol slovesa.
Vrtnica pa je izstopajoča še zaradi nečesa: na simbolni ravni združuje lastnosti, ki so v naših bipolarnih pogledih prikazane kot nasprotujoče, in celo izključujoče.
Morda je prav v tem njena posebna lepota.
Zapisala: Lidija Drobež
*Rasi in lubi me luba moja gartroža rumena« je najstarejši znani slovenski zapis o vrtnici – gartroži – v Turjaškem rokopisu iz 14. ali 15. stoletja (rumena pomeni v jeziku 15. stoletja rdeča).
** Slike: Narodna galerija: Mihael Stroj, Luiza Pesjak; Fortunat Bergant, Ana Marija Baronica Erberg in Mestni muzej: Mihael Stroj, Žena dr.Maderja s hčerko; vir: public, domain via Wikimedia Commons
Naslovna fotografija: photo Simon Chang, Arboretum Volčji potok, svileni kvadrat Rosarium vrtnice;